Intervju z V. Megrejem avtorjem slovitih knjig iz zbirke-Zveneče Cedre Rusije

Vladimir Megre: Skupnosti ljudi po vsem svetu so prišle do nedvomnega zaključka, da je v prihodnjih letih možna katastrofa. Na tej točki vznikne zanimivo vprašanje: ali je možno sprejeti ukrepe, da jo preprečimo? Predstavniki mednarodne znanstvene skupnosti niso bili zmožni odgovoriti na to vprašanje. Vlade različnih držav so do neke mere poskušale vplivati na stanje, zato so razvile t. i. Kjotski protokol, po katerem naj bi vse države zmanjšale škodljive izpuste v ozračje. Vse do danes ta protokol ni bil splošno ratificiran. To je odličen primer težave, kakor jo jaz dojemam – da namreč voditelji svetovnih držav ne dojemajo, v čem je zares problem. Izpušni plini iz milijonov avtomobilov in dimnikov velikih in majhnih tovarn, ter drugi viri škodljivih polutantov so le posledica, nikakor pa ne vzrok.

R.J.: Lahko o tem poveste še kaj več?
V.M.: Seveda. Sodobna znanost ni bila sposobna opredeliti pravega vzroka. Anastazija pojasnjuje, da lahko pravi vzrok opredelimo tako, da uporabimo metode pozabljene vede podoboslovja. Toda sodobna znanstvena skupnost ne ve ničesar o tem znanstvenem pristopu, hkrati starodavnem in zelo naprednem, kar je velika nesreča za našo kulturo. Redko kdo se zaveda dejstva, da lahko prav z uporabo moči, pridobljene s to vedo, nekaj posameznikov vlada celotnim državam in človeštvu kot celoti.

R.J.: Lahko navedete kak primer?
V.M.: Na primer: zgodovinarji poročajo, da so celo v preteklosti po zavzetju davnega Egipta svečeniki vedeli, kako ljudem vcepiti v podzavest podobo osvoboditelja in z močjo te podobe so osvobodili državo. Drug primer je nezmožnost Bizantincev do današnjega dne priti do enotnega mnenja ali opredeliti pravi razlog za kolaps Bizantinskega cesarstva. Toda razlog lahko najdemo v istem okviru – namreč v sferi podob. V tem primeru je šlo za izgubo podobe prihodnosti cesarstva; namesto nje je bila kulturi vcepljena tuja, uničujoča podoba. Prav zato so vsa cesarstva v nam znani zgodovini propadla in po njihovih stopinjah bodo šla tudi druga, če ne pride do sprememb.

R.J.: Kakšna velikanska izguba in kako stvarna nevarnost se lahko ponovi v sodobnem času! In te sile, ki jim vi in Anastazija pravite svečeniki, v resnici niso imele nobene opozicije, dokler ni prišla Anastazija. Kako prav imate, ko trdite, da le redki ljudje poznajo že rudimente te vede, z izjemo zahodnih medijev, političnih strategov in marketinških gurujev. Nevednost in pomanjkanje sta pripeljala človeštvo na sam rob uničenja.
V.M.: Da. Toda Anastazija je prepričana ne le o tem, da je katastrofo možno odvrniti, temveč tudi o tem, da je možno zgraditi srečno prihodnost za milijone posameznih družin in državo kot celoto. Zdi se, da ima Anastazija popolno znanje o podoboslovju, saj o njem pravi naslednje: »Človek sam po sebi ni nič drugega kot materializirana podoba, in ker je materializirana podoba, lahko ustvarja in materializira podobe. To je bistvo njegove vesoljne moči, katere ne more preseči nobena reč in nobeno bitje. Kdor se ne zaveda svojih sposobnosti, ki mu jih je podaril stvarnik, sam pri sebi zavira svojo najmogočnejšo moč, zato pade pod vpliv drugih podob in materializira njihove ideje, kar se stopnjuje do točke uničenja njega samega, njegove družine, njegovega rodu, njegove države in celotnega planeta. Umetni tehnokratski svet je ustvaril človek z uporabo energije podob, toda te so vzbudile nasprotja. In človeka, prav nasprotnega temu, kar so nameravali ustvariti.«

R.J.: Kako begajoče in zavajajoče za ljudi! Ali lahko o tem poveste kaj več?
V.M.: Umetni svet je uničljiv, smrten. Celo najpopolnejši stroj, zgradba ali katera koli reč iz umetnega sveta vsako sekundo razpada in se bo že v nekaj letih spremenila v prah, ali še huje, v ljudem škodljive odpadke. Tudi človek, ki živi v umetnem svetu, postane uničljiv. Človeku, ki v vsakem trenutku vidi okrog sebe množico razpadajočih predmetov – takih predmetov, ki nimajo sposobnosti samoregenracije oz. samorazmnoževanja – si je izredno težko predstavljati večno življenje in ustvarjati podobo svoje večnosti ter jo materializirati.

R.J.: Vladimir Nikolajevič, kako izjemno zavest prinašate svetu! Vi in Anastazija postavljate pred vse globoko vprašanje: Kako lahko oblikujemo božansko dediščino, ki obsega večno življenje, če je vse, kar lahko vidimo okoli sebe, smrt, uničenje in razkroj robotske, mrtve materije, ki jo je izdelala človeška roka? Nič čudnega, da imamo tudi sebe zgolj za minljivo materijo – če sem vas prav razumela, zaradi popačene, zmedene in »grešne« zlorabe procesa materializiranja miselnih podob.
V.M.: Tako je! Naravni vidni svet ne obstaja le milijarde let, temveč še veliko dlje, kajti obstajal je že prej v nematerializirani podobi. Znanstveniki, ki so opredelili starost Zemlje, niso odkrili časa njenega nastanka, temveč čas njene materializacije, kar je ena od stopenj v življenju, stopnja, ko je Zemlja postala vidna, zaznavna človeškim čutilom oz. omejenim človeškim tehnološkim aparatom. Naravni svet premore sposobnost samoustvarjanja, zaradi te sposobnosti je večen. Stvarnik, ki je ustvaril večnost, je zatorej tudi sam Večnost. On je alfa in omega in spet alfa. Mnogi ljudje utegnejo reči ali pomisliti: kaj je bilo, preden se je pojavil Stvarnik – neizmerna količina njegove nenavadne energije? Nekoč ni obstajalo nič. Nič! Toda spomnite se, kaj je Stvarnik rekel svojemu sinu o »niču«: »Iz niča bo vzniknilo novo čudovito rojstvo tebe in težnja, skozi katero se bodo odražale tvoje predstave in tvoja duša. Moj sin, ti si neskončen, večen, tvoje podobe v tebi ustvarjajo same sebe. Toda če nekaj vznikne iz »nič«, to pomeni da Nič čutimo ob rojstvu. S tem, ko je Stvarnik ustvaril človeka, je zaključil krog in mu ponudil podobo večnosti. Znanje, razumevanje in občutenje energije Podob v sebi, človeku omogoča, da ne umre, temveč da se potopi v radosten spanec. Ko se prebudi, se inkarnira na tistem mestu, v tistem času in v tisti podobi, ki jo sam potrebuje in ki jo je oblikoval, preden je zaspal. Pomanjkanje znanja in razumevanja vede o podobah neizogibno vodi v okorno ravnanje s popolnim naravnim svetom in ustvarjanje umetnega, primitivnega, nenaravnega sveta. Zaradi pomanjkanja znanja o podoboslovju se celotne države in njihovi ljudje spreminjajo v igrače in figurice v rokah tistih, ki obvladajo te izjemne sposobnosti. Poznavanje podoboslovja omogoča razumevanje celotnega vesolja, kakor ga je ustvaril Stvarnik, in ustvarjanje novih čudovitih svetov.«

R.J.: Vladimir Nikolajevič! Pravkar ste tako poetsko odgovorili na več daljših vprašanj, ki sem jih želela postaviti o podoboslovju. In vendar sem zdaj še bolj vzhičena kot takrat, ko sem prvič prebrala vaše knjige. Že zato, ker je to tako pomembno za preživetje nas kot vrste, bi lahko morda posvetili še nekaj besed o tem, zakaj cesarstva propadejo? Posebej glede na pritajen občutek pri nekaterih od nas, da se neko »cesarstvo« pripravlja na prav to – pa ne govorim o tem, česar se mnogi misleci bojijo glede naše države, Združenih držav, ki nima celostne podobe o veličastni prihodnosti.
V.M.: Vsekakor! Možno je ponuditi obilo zgodovinskih primerov, ki ilustrirajo učinke podob na človeško družbo in celo povzročajo planetne katastrofe. Toda sodobnemu povprečnežu, posebej če živi v Rusiji, lahko navedem še bolj očiten primer – propad carske Rusije in zatem razpad ZSSR. »Iskra bo zanetila požar,« je rekel Vladimir Ilič Lenin, vodja svetovnega proletariata, nanašajoč se na boljševiški časopis Iskra, ki je kritiziral caristični režim. Negativno podobo caristične sile so sistematično propagirali in obenem oblikovali čudovito podobo sovjetske sile. Carizem so strmoglavili. Vzniknil je nov imperij, ZSSR, in se začel razvijati z gromozansko vojsko, opremljeno z atomskim orožjem. Ampak v zgolj sedemdesetih letih je ta veliki imperij razpadel na več ločenih držav, ki niso vedno prijateljsko naklonjene druga do druge. Politični analitiki so kot krivce označili tiste politike, ki so podpisali dogovore o razpadu, za krivo pa so imeli tudi gospodarsko in politično situacijo.

R.J.: Kako boleče znano to zveni! Točno to se je dogajalo v Združenih državah in drugod, ko smo iskali probleme na povsem napačnih mestih.
V.M.: Tako je. Če si zadevo pobliže ogledamo, je jasno, da je vse to posledica učinkovanja podob. Spomnimo se Solženjicinove globokoumne in pogumne knjige o gulagih, pa tudi del drugih literarnih mojstrov, ki so grajali ZSSR. Sočasno so drugi pisatelji ustvarjali podobo cvetočih zahodnih držav, v katerih so se za razliko od ZSSR police v trgovinah šibile od izobilja raznoraznih dobrin, medtem ko so se srečni in svobodni ljudje vozili naokrog v luksuznih avtomobilih. Ko so govorili o prednostih zahodne civilizacije, so molčali o mnogih težavah, s katerimi se ta ubada. Prihodnost Rusije prav tako določajo podobe, ki so vcepljene v misli in duše prebivalcev te države. Na žalost je med nami stvarno preobilje podob, ki vodijo v uničenje naše države. Kult moči, kult denarja in drugi podobni negativni konstrukti oblikujejo na tisoče podob uničenja v kinematografih in na televizijskih ekranih. Mnogi politiki se zavzemajo za »kosanje z Zahodom«. Noben gospodarski ali vojaški dosežek, nobeno pozivanje k patriotskemu odnosu do domovine ne bo moglo preprečiti teh vseprisotnih podob.

R.J.: To je strašljivo, kajne? Kajti uničujoče podobe niso zares jasno vidne; čeprav jim sodobna znanost morda pravi hologrami, Anastazija ve, kot ste sami že pojasnili, kako jih narediti vidne. Omahujem, da ne bi izzivala vašega potrpljena, Vladimir Nikolajevič, toda to se mi zdi zelo pomembno. Ali nam lahko pomagate dodatno razjasniti strašno dilemo, v kateri se je človeštvo znašlo – posebej v sedanjem trenutku zgodovine?
V.M.: Podobi lahko kljubuje le druga podoba, posebej podoba ustvarjanja, ki zmore navdihniti na milijone ljudi. Anastazija je dejansko ustvarila tako podobo kot protiutež armadam uničevalcev. Na stotisoče ljudi je ponotranjilo podobo stvarne prihodnosti, kakršno je ponudila Anastazija, prihodnosti čudovite dežele in kasneje čudovitega planeta Zemlje. Ljudje so dodali svoje ideje k Anastazijini podobi ter jo začeli preobražati v stvarnost; začeli so oblikovati to, čemur je sama rekla rodovno posestvo, družinsko domovanje oz. prostranstvo ljubezni. (Op. ur.: Za bralce, ki so jim ti pojmi nepoznani, naj povemo, da so rodovna posestva hektarji zemljišč, združeni v svojevrstna eko naselja, ki nastajajo po vsem svetu. Prebivalci takih naselij sobivajo in soustvarjajo majhne koščke raja zase in za druge, v skladu z naravnimi zakoni ter z mogočno podporo in darovi, ki jih nudi rastlinsko kraljestvo.)

R.J.: Anastazijina sposobnost videti prostorsko in časovno oddalje dogodke – kakor si mi morda razlagamo drobec tega, kar počne znotraj časa in prostora – ji je omogočil uvid v čudovito in zelo možno prihodnost za nas, vendar tudi dojemanje tiste druge, uničujoče dinamike. Tragično je, da je imel sodobni človek vedo o podobah za nepomembno, ker je nevidna. Zaslepljeno se je do nje vedel brez spoštovanja, kot da je otroška igra.
V.M.: Da, na tej točki so se začeli pojavljati dogodki, ki jih je treba pazljivo raziskati in proučiti, da bi videli, kdo je v ozadju zgodovinskih družbenih kataklizem v naši državi in v svetu ter katera vodila uporablja,da spodbuja te kataklizme.

R.J.: Da, Vladimir, to moramo razumeti še bolj natančno, kajti sodobnim ušesom to zveni nadvse neobičajno – morda nas spominja na filme, kot je Vojna zvezd, kjer se spopadajo temne in svetle sile. Oprostite, Vladimir Nikolajevič, ali si lahko vzameva trenutek, da povzameva za naše bralce, kaj Anastazija pravi o svečenikih. Ta izraz seveda označuje nekaj povsem drugačnega od tega, kar so naši župniki, duhovniki ali rabini. Če prav razumem je svečenik v njenem pomenu besede utelešena ali drugače obstoječa osebnost, ki je sposobna uveljavljati neizmerno moč nad drugimi posamezniki, skupinami ali celotnimi državami preprosto z močjo svoje izurjene volje, posebej s svojo sposobnostjo ustvarjanja in vstavljanja onesposobljujoče, zasužnjujoče podobe v narodno zavest, kot ste sami tako jasno opisali. Gotovo se razlikuje od zahrbtnih načinov, kako mediji zlorabljajo moč podob, da nas hipnotizirajo. Ali lahko znova pojasnite ta zanimiv pojav in nenavaden koncept, posebej za naše nove bralce?

V.M.: Svečeniki vplivajo na »sile, ki vladajo«, vendar ne z uporabo tradicionalnih metod podkupovanja in izsiljevanja, temveč z bolj globalno metodo, namreč z vstavljanjem podob. Ko so te podobe enkrat ustoličene, se vse ostalo začne odvijati samodejno na podlagi tega uničujočega načrta. Oglejmo si za primer ruski državni zbor, ki ima sedež v središču Moskve. Izvoljeni poslanci so pozvani k oblikovanju zakonov za ljudi, zakonov, ki bodo – vsaj tako upamo – pomagali ljudem živeti srečno. Mnogi moskovčani in obiskovalci prestolnice so se navadili na podobo, po kateri stavba Državne skupščine spada v središče Moskve, toda razmislimo zdaj ali ni ta lokacija paradoksna ali celo ovirajoča. Stavba stoji ob križišču cest z izjemno gostim prometom; onesnaženost zraka na tej lokaciji za večkrat presega varno oz. sprejemljivo stopnjo; poslanci ljudstva morajo piti ustekleničeno vodo, ki ni naravna, saj tudi voda iz pipe ni primerna za pitje; prehrana v restavraciji je prav tako nenaravna – vsekakor na jedilniku ni pravkar utrganih plodov z vrta ali pravkar ujetih rib iz reke; tudi njihova stanovanja so v centru Moskve v ekološko neugodnih četrtih; nenazadnje na poti v službo, čeprav s službenim avtomobilom, lahko slišijo le hrup z ulice in druge zvoke v brezčutnem mestu. Ni mogoče, da vse to ne bi vplivalo na stanje njihovega uma, da ne bi v njihovih mislih oblikovalo podobe, da je to v resnici pravo življenje. Dejansko je njihovo delo organizirano tako, da bi bilo sprejemanje celostnih odločitev fizično nemogoče.

R.J.: Se lahko pri tem ustaviva še za trenutek, Vladimir? Mar ni to eden primerov, ko kulturna podoba deluje na osnovi pomanjkanja – s tem ko NI prisotna, kot ste povedali, temveč s tem, ko celotno okolje izraža temen konstrukt. Ali lahko ponovim, kar ste prej povedali? Delo in okolje naših politikov »je organizirano tako, da bi bilo sprejemanje celostnih odločitev fizično nemogoče.«
V.M.: Da, tako je. Zdaj si pa predstavljajte to isto stavbo državnega zbora na drugi lokaciji, kjer se ne sekajo prometne ulice – nekje na bregu prekrasnega jezera, recimo v vasi Konjajevo 145 km od Moskve: Stavba je obdana z gozdom; naokrog so uradniške brunarice z majhnimi parcelami in sadovnjaki; poslanci pijejo odlično izvirsko vodo in jedo ekološko čisto in zmeraj svežo hrano; na poti v službo poslušajo zvoke naravnega sveta in se imajo povrhu vsega vsak dan priložnost sprehajati in premišljevati. Zakaj bi državni zbor sploh moral biti v središču Moskve? To je povsem neproduktivno. No, ljudje utegnejo pomisliti, da selitev poslanskih stolov na drugo lokacijo sploh ni tako pomembna. K temu lahko rečem naslednje: Vse temeljne, življenjsko pomembne principe in nauke, ki so se skozi tisočletja zakoreninjali v ljudeh, so oblikovali modri ljudje, ko so se umaknili v gozd ali puščavo. Pomislite samo na Jezusa Kristusa, Mohameda, Budo, Mojzesa in mnoge druge, ki so iskali navdih v Naravi in ga tudi dobili.

R.J.: Na to je verjetno mislila Anastazija, ko je govorila o koristih umika predsednika Busha v naravo ob začetku njegovega prvega mandata. Ko bi le ostal dlje! Kar se tiče narave in zdravorazumskega mišljenja bi rada vprašala, ali ni prav ta vaša misel nekaj najbolj neverjetnega, česar še nihče ni upošteval. Ko je Anastazija rekla: »Vladimir, logično razmisli,« je vam in vsem nam namignila, naj razmišljamo tako, da bi se zoperstavili avtomatiziranemu, neracionalnemu razmišljanju in vedenju, kajne?
V.M.: Da. In če dodam še nekaj: ko se poslanci peljejo v službo, s svojimi avti prispevajo k nastanku prometnih zamaškov, ki jih moskovčani nikakor ne marajo. Posledica je ta, da poslance doletijo tokovi negativne energije, ki prihaja od velikega števila udeležencev v gostem prometu. To je še en primer »nevidnega vpliva«, ki ga sodobna znanost ne upošteva. Kakšne modre odločitve lahko pričakujemo od ljudi, ki delajo v tako neugodnih delovnih pogojih?

R.J.: Da, da! Kot psihoterapevtka si ne morem kaj, da ne bi v očeh naših politikov videla to, čemur v travmatski terapiji pravimo »plazilsko strmenje«. To je odsotno, nečloveško stremenje, značilno za pregarano, izčrpano, pretirano stimulirano sistemsko možgansko deblo, ki je naše najbolj prvinski, neprožni in avtomatizirani plazilski sistem preživetja. Zelo sem zaskrbljena, Vladimir, ker to ne velja le za politike, ki jih volimo, ampak ker tudi večina ljudi ne loči več med zdravim človeškim bitjem in bio-robotom, saj sami ostajajo v prav takih žalostnih življenjskih pogojih, ki ste jih pravkar tako lepo opisali.
V.N.: Res je. Naj dodam še eno vznemirljivo neskladnost – Moskovska državna univerza Lomonosov in druge velike izobraževalne institucije so prav tako v središčih velikih metropol. Toda otroci bivajo v še bolj neugodnih razmerah kot izvoljeni poslanci. Vaš otrok, ki študira na univerzi v enem takih mest, mora celo plačati za bivanje v teh pogojih, poleg tega da že plačuje šolnino. Seveda lahko nekateri starši svojim otrokom nudijo naravno prehrano, a ta je v velemestih nekajkrat dražja kot v manjših oddaljenih mestih. Ampak naj se vrnem k politikom. Sodobna sredstva komunikacije omogočajo izvoljenim predstavnikom in poslancem komunikacijo s katerim koli virom podatkov, ki ga potrebujejo. Biti v velemestu ni nobena prednost. Prav nasprotno: absurdno in škodljivo je za njihovo duševno in telesno zdravje ter s tem tudi za vse nas, ki smo prepuščeni milosti njihovih odločitev. Ampak, zakaj pride do tega absurda? Podobe! Vsi, tako mi kot oni, smo se navadili na dejstvo, da je vse takšno, kakršno naj bi bilo, da mora torej naša čudovita mladina, bodoči strokovnjaki v naši državi, prav tako kot izkušeni starejši poslanci, neizogibno bivati v središčih velemest. Imamo občutek, da je to nekaj prestižnega, da je »ugledno«. Le redki se zavedajo, kako pogubno in disfunkcionalno je takšno življenje.

R.J.: Vladimir Nikolajevič! Ne želimo vas predolgo zadrževati. S to bolečo zadnjo noto vas bom pustila, da se vrnete nazaj k svojemu delu. Ponudili ste nam veliko gradiva za razmišljanje. Ta izkušnja nas je zelo obogatila. Zahvaljujoč vam in Anastaziji vemo, da podoboslovje ni otroška igra ali sanjarjenje, temveč predstavlja najbolj bistveno božansko moč, dano človeku. Zdi se nam, da je najpomembnejša tudi za preživetje človeštva vpričo možnih katastrof, s katerimi se utegnemo srečati kot civilizacija, če se ne naučimo pravilno uporabljati te mogočne kreativne energije. Prosim, vzamite si kmalu še kaj časa za nas. Iskreno se vam zahvaljujem v imenu vseh vaših bralcev.

© 2008 Regina B. Jensen
© 2008 Vladimir Megre
© 2008 RingingCedarsofRussia.org
Vir: Spletni časopis THE EARTH – http://www.earthlife.info/
Več podatkov o Regini B. Jensen, najdete na: www.fullyalivewellnesscenter.com
Regina Jensen, Ph. D.
Iz angleščine prevedel Nara Petrovič, soprevajalec Megrejevih knjig v slovenščino
Vir: http://www.soustvarjanje.si/news.php?extend.154.2